Na sončni strani Posavskega hribovja, v nedrju najvišjega očaka leži Dežela Ostrovrharjev.
Dežela, kjer je med divjo in blagodejno podobo narave stopila vmes s svojim šumenjem rečica Sopota in pridala še zadnji mozaik k popolnosti te narave. Na sredi dežele se strmo dviga in še dandanes kraljuje, kakor biser, skalni osamelec, ki je od nekdaj služil, kot čuvaj lepote in miru. In ravno na ta biser so si že od nekdaj želele posebne rastline in živali, da bi na njem domovale in kraljevale ostalemu. A našel se je tudi človek, ki je v njem videl enak smisel.
Da bi prečudovito naravo častil je že v davnini na osamelcu postavljal svetišča, prav tako pa mu je v hudih urah ponujal zaščito.
Zadnji človeške vrste, ki so na njem gospodovali so bili rodbina Svibenskih ali Ostrovrharji. Ti so nad deželo gospodarili dobrih 400 let v najbolj temačni dobi človeštva do sedaj. Kljub temi, pa sta jim sij narave in duh preteklosti dala neizmerne moči, slave in blagostanja. A vendar je ob vsem tem za trenutek prišla le ena slaba človeška lastnost ali napaka, da so bili izgnani iz raja. Ob odhodu so skrivnost (zaklad) kraja in časa zakopali v globine grajskega hriba in ga uročili, da ga lahko vidi le duša odprtega srca. Duh Ostrovrharjev še danes bedi nad biserom in domačinom, kot obiskovalcem odpira oči in srca, da ga lahko začutijo.