Na sonÄni strani Posavskega hribovja, v nedrju najviÅ¡jega oÄaka, leži Dežela Ostrovrharjev.
Dežela, kjer je med divjo in blagodejno podobo narave stopila vmes s svojim Å¡umenjem reÄica Sopota in pridala Å¡e zadnji mozaik k popolnosti te narave.
Na sredi dežele se strmo dviga in Å¡e dandanes kraljuje, kakor biser, skalni osamelec, ki je od nekdaj služil kot Äuvaj lepote in miru. In ravno na ta biser so si že od nekdaj želele posebne rastline in živali, da bi na njem domovale in kraljevale ostalemu. A naÅ¡el se je tudi Älovek, ki je v njem videl enak smisel.
Da bi preÄudovito naravo Äastil, je že v davnini na osamelcu postavljal svetiÅ¡Äa, prav tako pa mu je v hudih urah ponujal zaÅ¡Äito.
 Zadnji ÄloveÅ¡ke vrste, ki so na njem gospodovali, so bili rodbina Svibenskih ali Ostrovrharji. Ti so nad deželo gospodarili dobrih 400 let v enih bolj temaÄnih dob ÄloveÅ¡ke zgodovine.  Kljub temu pa sta jim sij narave in duh preteklosti dala neizmerne moÄi, slave in blagostanja. Dovolj pa je bila le ena napaka in splet družbenih okoliÅ¡Äin, da so bili izgnani iz raja…
 Ob odhodu so skrivnost (zaklad) kraja in Äasa zakopali v globine grajskega hriba…
 Duh Ostrovrharjev Å¡e danes bedi nad zakladom in obiskovalcem odpira oÄi in srca, da ga lahko zaÄutijo…