Dežela ostrovrharjev

Preteklost dežele

GEOLOŠKI RAZVOJ DEŽELE OSTROVRHARJEV

DEŽELA PRED, MED IN PO OSTROVRHARJIH

RODBINA SVIBENSKIH ALI OSTROVRHARJEV

 

GEOLOŠKI RAZVOJ DEŽELE OSTROVRHARJEV  

Območje je del Posavskega hribovja ali Posavskih gub (geološki izraz za hribovje v trikotniku med Periadriatsko, idrijsko, in srednjemadžarsko tektonsko cono), ki so nastale zaradi stiskanja ozemlja v smeri sever – jug. Gre za vrsto bolj ali manj vzpporednih, v smeri vzhod – zahod potekajočih gub (sinklinal in antiklinal), ki si sledijo od Velenja na severu do Gorjancev in Dolenjskega podolja na jugu. Področje med Zagorjem in Šentjanžem, kjer leži Svibno, je del tako imenovane litijske antiklinale. Ta poteka od Litije na zahodu, mimo Kuma proti Oslici na vzhodu.

V srednjem oligocenu (pred približno 30 milijoni let) se je zaradi približevanja afriške plošče evropski dolomit, iz katerega je zgrajen na primer Grajski hrib in pogorje Kuma, narinil na klastične kamnine, kakršne vidimo severno od Svibnega in na Jatni.

Horizontalni premik ob tem narivu naj bi znašal več deset, morda celo čez sto kilometrov. V približno istem obdobju je na primer nastajal tudi premog v Zasavju. Današnje ozemlje vzhodne Slovenije je kasneje zalilo Panonsko morje (Paratetida), ki je ob svojem višku pred približno 16. milijoni let imelo preko Slovenije povezavo proti zahodu z Mediteranom, kasneje pa je obstajalo le še kot kontinentalno morje brez povezave z oceani. Ob koncu miocena pred približno 6. milijoni let je Panonsko morje na naših tleh presahnilo. V dokaz je najdena okamenela spužva v Zagradu. Stiskanje ozemlja zaradi približevanja kontinentov (afriške in evrazijske plošče), ki se je sprva odražalo v narivanju severnega dela ozemlja na južnega in nato še z zmikanjem ob prelomih, se je približno od srednjega miocena dalje (16 milijonov let) kompenziralo tudi z gubanjem. Kompresija (stiskanje) ozemlja se je skozi ves terciar nadaljevala v kvartar in se verjetno dogaja še danes. Posledica stiskanja ozemlja ni bilo le gubanje in nastanek Posavskih gub, temveč posledično dviganje le teh. Najzgovornejši  primer za to je reka Sava, ki iz Ljubljanskega polja priteče, kot nižinska reka, od Litije do Krškega pa je v  počasi dvigajoče se Posavske gube sočasno z dviganjem ozemlja vrezala globoko sotesko.

Vir: vodnik po trgu poti Svibno; študijski krožek Svibno

DEŽELA PRED, MED IN PO OSTROVRHARJIH  

Območje je bilo poseljeno že v prazgodovini kar pričajo tudi arheološke najdbe. V ta prostor je zahajal že paleolitski lovec in si v skalnih pobočjih Kumskega pogorja v jamah iskal svoja zatočišča. V neposredni okolici o tem pričajo arheološka paleolitska najdišča na Njivicah in Mamula pri Borovaku. Tudi v neolitiku bakreni, bronasti in železni dobi se je območje izkazalo primerno in zanimivo za stalno poselitev, čeprav zaradi hribovitega terena gostota poseljenosti ni bila velika. V ta namen pričajo številna najdišča (grobov)gomil in tudi nekaj primerov staroselskih gradišč. Najbolj znana najdišča so iz starejše železne dobe, (Kržišče;gomile, Gradec;gradišče) se nahajata  na območju naselja Jagnjenica, datirana pa sta bila tudi naselbina in gomile v okolici cerkve Sv. Križa na Svibnem. Od antike dalje pa se območje izkaže pomembno tudi za prehodno območje, predvsem za prehode rimske vojske. V ta namen dandanes priča še ime za eno izmed lokalnih cest (rimska cesta) in najdba rimskega žrtvenika ob njej.Po antiki pride obdobje starega veka, ki pa območje najbolj zaznamuje. Prvi del obdobja zaznamujejo predvsem razni vdori Gotov, Langobardov, preseljevanja ljudstev, prva državna tvorba  Karantanija, pokristjanjevanje, nadoblast rimsko nemškega cesarstva. Medsebojne verske konflikte v Vojvodini Karantaniji so spretno izkoriščali Huni  in vpadali preko našega ozemlja globoko proti zahodu . V 9.  in 10. stol. So se znotraj Vojvodine Karantanije  zato izoblikovale krajine ali mejne grofije, katerih namen je bila tudi obramba proti Hunom. In ravno Svibensko območje(Savinjska, Slovenska Marka) se med drugimi    izkaže za pomembno strateško in obrambno točko. Temu še dandanes pričajo ruševine gradu na Svibnem. Lega se je po prenehanju vdorov izkazala znova izkazala za strateško, saj je preko doline Sopote vodila pomembna trgovska pot in to so s pridom izkoristili takratni gospodarji Svibnega – Ostrovrharji. Prišlo je do uvajanja fevdalizma in kolonizacije, ki je poselila tudi višje predele območja. Z gospodarskim razvojem, povečanjem prebivalstva in ugodno trgovsko povezavo (Ljubljansko zaledje – Posavje- Celjsko)  je območje zacvetelo.

Svibensko območje v 14. stol. po preoblikovanju dežel preide v okvire Kranjske dežele.

Svibno naj bi po omembah že v prvi polovici 14 stoletja imel status trga, ki je bil eden redkih dolenjskih trgov v tistih časih. Imel je tudi pravico organiziranja tedenskih sejmov.Tu je bil sedež deželnega sodišča s krvnim sodstvom in okraja, sedež (pra)župnije Sv. Križ.

Pomembnost kraja se je skozi stoletja do danes stopnjevala postopoma. Začetek upadanja sproži odhod rodbine Svibenskih iz kraja na koncu 14.stol., ko območje preide v upravljanje Habsburžanov, ki pa so imeli tudi drugačno gospodarsko politiko in so gospostvo dajali v zakup.  V 16. stol se začnejo pojavljati tudi turški vpadi na naša ozemlja, zelo lepo ohranjen pričevalec teh dogodkov pa je  farna cerkev Sv. Križa z mogočnim taborskim obzidjem in obrambnim zvonikom. Kod drugod, tudi Svibenski okolici v17.stol. ni prizanesla kuga, ki je prebivalstvo zdesetkala. Trški značaj je Svibno dokončno izgubilo sredi 18.stoletja, ko so državne oblasti temeljito regulirale najtežje plovne odseke na Savi in s tem se večina prometa iz nekdanje trgovske poti preusmeri na Savo. Ko je v začetku 19. stoletja graščina pogorela so se uprava, sodišče in okrajna oblast preselili v Radeče.

Leta 1852 je Terezijanski kataster Svibnem odrekel značaj trga, češ da nima nobenega sejma, ne tedenskega, ne letnega, a kljub temu je vas do začetka 20.stol. še lokalno blestela. 1871 oz.1892 dobi osnovno šolo, v kraju pa je bil tudi sedež občine SV.Križ (Svibno). Tudi 1.sv vojna Svibenskemu okolišu posredno ni prizanesla. Na frontah po Evropi je padlo kar 32 domačinov. V novo nastali državi SHS so si do leta 1929  sedež in ime občine izmenjavala z krajem Sv. Jurij (Podkum), kasneje se je Svibno priključilo občini Radeče.

Med drugo svetovno vojno je bilo jedro vasi obdano z okupacijsko žico. V šoli se je naselila manjša enota nemških vojakov. Večina prebivalstva je bila izseljena v Nemčijo. V izpraznjene domačije so naselili Kočevarje in Tirolce. Nekaj naših mož je bilo mobiliziranih v nemško vojsko, nekaj jih je odšlo med partizane.

Jeseni leta 1943 so prav tukaj potekali hudi boji med partizani in Nemci. Avgusta in septembra leta 1945 so se na svoje opustošene in požgane domove začeli vračati prvi izgnanci. Po vojni se število prebivalstva ni več vrnilo na prejšnjo ravan. Svoje so storili naklonjenost oblasti do individualnega kmetijstva, industrializacija, ter z njo povezano izseljevanje v dolino in širni svet. Z nastankom krajevnih skupnosti sta nastali KS Jagnjenica in KS Svibno.

Viri:

1. Blesk zlate krone; dr.Dušan Kos
2. vodnik po trgu poti Svibno; študijski krožek Svibno
3. Skriti zaklad; Jože Potrpin

RODBINA SVIBENSKIH ALI OSTROVRHARJEV  

SVIBENSKI GOSPODJE – OSTROVRHARJI ALI SCHARFENBERGI

Svibensko zgodovino so vsekakor najbolj zaznamovali Svibenski gospodje ali Ostrovrharji. Ostrovrharji so kraju pustili neizmeren pečat in prepoznavnost vse do današnjih dni, saj so bili brez dvoma v času svojega bivanja na Svibnem, prepoznavni in uveljavljeni v celotnem evropskem prostoru. Iz tistega časa je zelo malo legend nasploh, o plemiških rodbinah pa še manj. Zato dejstva o legendah rodbine Svibenskih pričajo, da so v svojem času in prostoru resnično igrali pomembno vlogo. Ker so si v tistih časih plemiči zaradi prepoznavnosti dajali poleg imena še največkrat krajevna ali topografska imena, so v našem primeru možni trije. Prvi je slovenski (Svibenski), saj ne smemo pozabiti ,da je bilo ozemlje že poseljeno z našimi predniki in izhaja iz samega kraja. Drugi izhaja iz nemške besede Scharffenberg, ime ki so ga dobili po strmi gori, kjer so živeli. Tretji pa je slovenski prevod slednjega (Ostri vrh).

Da bi dobili neko okvirno sliko o Svibenskih moramo nazaj v preteklost pred leta 1000.  Prvič se pisno omenjajo leta 1170, čeprav je njihov prihod še vedno zavit v skrivnost, predvsem zaradi pomanjkanja pisnih virov, zato je možnih več hipotez. Konec 9. stoletja je bila Karantanija z okoliškimi grofijami središče oblasti kralja in cesarja Arnulfa. V tistem času so se ravno tako začeli ogrski vpadi  preko slovenskega ozemlja na območje frankovskega cesarstva, tega pa je bilo potrebno ubraniti. Z oblikovanjem mejnih grofij in utrdb so skušali preprečiti vpade Ogrov. Strateška točka pri obrambi se je izkazalo današnje svibensko območje, oziroma vzpetina imenovana Ostri vrh, ki naj bi služila za postavitev utrdbe. Možnosti o izvoru nastanka rodbine svibenskih pa je več.

Prvi možni začetnik kontinuitete Svibenskih se omenja frankovski vojvoda Arnulf , ki naj bi bil kraljevega rodu, že leta okoli 928!Drugi možni začetnik so bili fevdniki pod okriljem vojvod Spanheimov v 12. stoletju. Da je zgodba o nastanku rodbine zapletena, pove dejstvo pomanjkanja pisnih virov iz 11. stol. Grad in kraj sta sočasno s prihodom nove rodbine pridobivala na strateški veljavi saj je bil grad sprva  pomembna obrambna točka, kasneje po premirju z Ogri pa je postal pomembno križišče trgovskih poti med Mokronogom » Dolenjsko«, Ljubljanske kotline, Posavja, Savinjske doline in Koroške. S tem je kraj dobesedno cvetel, rodbina Svibenskih, pa se je vedno bolj  krepila v svoji prepoznavnosti in veljavi. Izvor rodbine in njihovo slavo  dodatno popestri vprašanje o izvoru njihovega grba, kot razpoznavnega znaku » zlata krona na modrem ozadju«. Tudi nastanek grba, oziroma izvor ponuja več domnev, vendar je kot razpoznavni znak predstavljal Svibenske v posebni luči. Krona je vsekakor predstavljala določene kraljevske aspiracije. V ljudski sferi krona simbolizira rodovitnost, čistost in čarobno moč, na krščanskem vzhodu pa kot končni cilj ljudi. Bila je simbol oblasti, zmage, celo poroke. Zlata barva krone je v srednjem veku  pomenila razum,srečo, visokost, viteško krepost, modra barva v ozadju pa je pomenila zvestobo, modrost, pravičnost in stanovitnost. Vsekakor pa to ni bil edini grb v rodbini, je pa od vseh ostalih ta prvi in najbolj razpoznaven.

Njihovo domovanje na Svibnem od 12. stol do 14. stol. je zaznamoval redosled vzpona  in kasneje padca moči in ugleda. Za vzpon rodbine so bili zaslužni najprej sam kraj , ki je bil pomembno stičišče trgovskih poti in nekateri posamezniki, ki so predvsem z enotno rodbinsko politiko, posestva držali v celoti, posledično so lahko s pomočjo porok in premišljeno taktiko pridobivali nova ozemlja in sklepali pomembne vezi s knezi Koroške, Kranjske, Štajerske, Tirolske in Goriške. To je prispevalo velikem ugledu, moči in razpoznavnosti rodbine na širšem evropskem prostoru.

K razpoznavnosti je pridalo še želja po viteškem življenju, ki se je kazala na udejstvovanjih na raznih turnirjih in vojnah. Kasneje so enotno rodbinsko politiko opustili, kar se je skozi čas pokazalo za napačno. Ogromna posest se je začela deliti v veje, izmed katerih je najbolj znana Planinska in Podsredška ,ter še na mnogo drugih linij, s tem, da je matični grad ostal Svibno. Posestvo se je posledično drobilo in prodajalo za razkošno življenje. Enotnega voditelja, kakor tudi  enotne politike ni bilo več, posamezniki pa so se nepremišljeno vmešavali v  deželne politične zadeve in se tudi nekajkrat v  svoji vladavini na Svibnem  uprli svojim vladarjem. Spori z vladarji  so jih pripeljali v politično osamitev. Tako se jim je pot v dinastično plemstvo zaprla. Proti koncu domovanja na Svibnem in njihove moči, pa je svoje pridala še nezmožna skupna gospodarska politika, ter regulacija Save v Zasavskem  kanjonu, sprva za vojaške namene Habsburžanov, kasneje pa se je izkazala tudi kot odlična trgovska pot.. Glavna trgovska pot se je posledično v večji meri prestavila na Savo, s tem pa je Svibno, kot trgovsko nekdaj pomembno strateško križišče postalo le še  trg z območno veljavo.

Drugače pa je Svibenskim - Ostrovrharjem dal pečat  razkošno življenje in izkazovanje moči. Nenehno so živeli prek meja zmožnosti. V 13. stol. so sredstva zapravljali za drago viteško življenje, v 14. stol. pa za vzdrževanje zunanjega statusa. V vojnah, predvsem v križarskih so se udejstvovali le nekateri in še to kot najemniki, saj jim vojskovanje drugje ni bilo pomembno kot gospodarska panoga, s katero bi si popravljali finančno osnovo. Mnogi vodilni člani ( Vilijem I., Vilijem II., Vilijem V., Rudolf II.), so bili precej vihravi, nasilni, tudi do svoje okolice in to v času ko je deželnoknežja oblast že uspešno krotilo samovoljo in nasilnost plemstva. Nek vir priča, da je bilo prebivalstvo na ozemlju Svibenskih najbolj revno, saj so bile tlake naporne in dajatve gospodom zelo velike. Razkošje in ugled je pač stalo. Njihov status so potrjevala tudi posestva, oziroma njihova velikost, saj so poleg matičnega gospostva obvladovali pretežni del Dolenjske, planinsko in podsredško gospostvo, posestva v Ljubljanski kotlini in posamezna na Štajerskem in drugje.

Ne glede na celotno sliko, so bili Svibenski sicer najbolj bleščeči predstavniki nedinastičnih plemstev, predvsem tistih ki kljub družbeno-političnih in gospodarskih sprememb niso spremenile svojega obnašanja. Lahko bi rekli, da so se imeli za »kralje v svojem kraljestvu« in se tako kazali tudi navzven.

V nasprotju  z drugim plemstvom, ki so sčasoma izumrla, so imeli Svibenski veliko srečo. Usoda dveh edinih sposobnih Svibenčanov (Rudolf I., Rudolf II.) v 14. stoletju jim je namreč dalo novo priložnost zunaj svoje domovine. Rudolf II. je namreč načrtno vlagal svoje premoženje v cerkvene kariere in posesti na Salzburškem in Avstrijskem, kjer so novi potomci uspeli ustvariti nove družbene stike, kar je botrovalo ponovnemu razcvetu rodbine v 15. in 16. stoletju. Seveda na Avstrijskem. Na Kranjskem pa so jim do konca 14. stol, zaradi uporov in sporov z vladarji Habsburžani, slednji odvzeli pravice do dedovanja matičnega gradu v Svibnem in nekatera posestva. V zameno so jim dali grad Maribor, kjer pa se v mestnem krogu in z mislijo o izgubi matičnega gradu niso najbolje počutili. Preko Celjskih, ki so bili ravno takrat  na vzponu, so taktično sicer skušali pridobiti grad od Habsburžanov nazaj , vendar nikoli več dedno. Z zadnjimi razprodajami svojega ozemlja na Kranjskem in s smrtjo Vilijema V., ter z odselitvijo žene Ane in njihovih sinov na Avstrijsko se je tako končala razburljiva in razkošna, a še vedno v mnogo čem skrivnostna zgodovina življenja rodbine Svibenskih na Kranjskem in na matičnem gradu Svibno. Svibenska gospoščina nato postane deželno – knežji fevd, katerega so Habsburžani dajali v zakup raznim plemiškim rodbinam

Nov matični sedež rodbine je bil vse do leta 1838 na gradu Hohenwang blizu Štajersko – Avstrijske meje, čeprav je  originalni matični grad sicer še enkrat v zgodovini prišel v zakup potomcu Svibenskih  in sicer Janezu Scharffenberškemu v letih 1554 – 1579.

Zadnji direktni  moški potomec rodbine grof Hans (1802 – 1847) se je nekoč preselil s svojimi hčerama v Maribor, njegova hiša pa je takrat veljala za kulturno središče Maribora. Umrl je 14. septembra ob devetih zvečer in z njim je umrl zadnji moški član nekdaj razvejane in pomembne rodbine. Po ženski strani pa geni Svibenskih žive še danes.

Vir: Blesk zlate krone; Dušan Kos