O Antonu Medvedu

.

Zgodovinsko, romantično tragedijo Viljem Ostrovrhar je leta 1894 spisal  Anton Medved (1869-1910), duhovnik, pesnik in dramatik. Po mnenju nekaterih je Viljem Ostrovrhar njegovo največje delo.

O njem  so raziskovali in pisali med drugimi tudi dr. Anton Slodnjak,dr. Emil Cesar  in Ivan Sivec (Slovenske Novice, 23.5.2009). Povzemamo besede slednjega (ta pa v večji meri navaja dr. Cesarja).

»Pesnik in dramatik Anton Medved se je rodil leta 1869 v Kamniku, tamkajšnjemu meščanu in obrtniku. Po študiju bogoslovja v Ljubljani je kot kaplan in ekspozit služboval v ljubljanski škofiji. Umrl je kot župnik na Turjaku. Objavil je dva zbornika Poezij (1906, 1910); zgodovinske tragedije: Viljem Ostrovrhar (1894), Kacijanar (1895, predelana 1910), Za pravdo in srce (1896, predelana 1907) ter drame in veseloigre: Krivica in dobrota (1910), Na odru življenja (1902), Na ogledih (1903), Cesar Friderik na Malem gradu (1908), Posestrimi (1905) itd. Uredil je izbrano delo Simona Gregorčiča (1908) in Slovenske legende (1910), oboje z ilustracijami Antona Koželja.
Je eden tistih dramatikov, ki je doživel veliko uprizoritev. Tudi danes prenekatero amatersko gledališče rado postavi na oder kakšno od njegovih dram. Med njimi najpogosteje Za pravdo in srce, kjer sta hkrati prikazani zgodovina in ljubezen, dogajanje pa v čas kmečkih uporov.

S posebno voljo, da Slovenci dobimo zgodovinsko tragedijo, je pisal svoje prve drame. Za vse pesnitve je bilo treba podrobnega zgodovinskega študija; trem velikim tragedijam se pozna, da je pesnik bodisi iz šole bodisi iz zasebnega proučevanja imel pred očmi posamezna Shakespearova, Goethejeva in Schillerjeva dela. Tako je Medved slovensko zgodovinsko tragedijo snoval ob znanih svetovnih zgledih.
Vsekakor je eden največjih slovenskih dramatikov pa tudi lirskih in epskih pesnikov. Na njegovo žalost pa je za njim nastopila moderna, ki je bila veliko bolj agresivna in izrazitejša v vseh pogledih, zato je Medved nekako ostal v njeni senci, čeprav je pravi most med prejšnjim ustvarjanjem in moderno.

Bil je nadvse zanimiva in verjetno tudi preveč občutljiva duša. V duhovniškem poklicu ni bil nesrečen, ga pa je močno prizadelo, ko mu škof ni dovolil nadaljnjega šolanja v Vatikanu, kar ga je zaznamovalo za vse življenje. Občasno se je vdajal pijači – včasih je to skupaj trajalo 14 dni – potem pa je spet več mesecev abstiniral. In ustvarjal.
Kot sin kamniškega obrtnika – sodarja – se je s pesmijo zelo duhovito obrnil tudi na očeta. Ena najbolj znanih gazel pravi: »Jaz delam ode, vi delate sode, moj oče. / Nikomur menda ne delava škode, moj oče. / Za sode je treba dokaj vina, nekoliko vina tudi za ode, moj oče.«

Čeprav se je zapisal duhovniškemu poklicu, je imel hčerko Kristo z učiteljico in pesnico Kristino Šuler. Smrt pri 41 letih je menda pospešil eden od njegovih nasprotnikov, ki mu je javno zagotovil, da bo razkrinkal njegovo zasebno življenje. Seveda je imel v mislih predvsem nezakonsko hčer.
Medved je bil res nadvse zanimiva in rahločutna oseba, vredna spomina, zanimivo pa je, da je znal vedno pogledati na svet tudi skozi svetla očala. Znan je odgovor ogorčenemu očetu, ki ga je v pismu spraševal, ali je sploh še človek, ko pa se tako čudno vede. Dejal je: »Kot Anton sem človek, kot Medved zverina, to je odgovor vašega sina.«